GLUHI, NAGLUŠNI IN ŠTUDENTI Z GOVORNO-JEZIKOVNIMI PRIMANJKLJAJI

Naglušne osebe imajo povprečno izgubo sluha na govornem področju na frekvencah 500, 1000, 2000 in 4000 Hz manj kot 110 dB, gluhe osebe pa več kot 110 dB. Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je gluhota ena najtežjih invalidnosti. Gluho osebo opredeljuje izguba sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na ravni 91 dB ali več. Zaradi okvare sluha imajo gluhe in težko naglušne osebe velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, ustvarjajo, delajo ali preživljajo prosti čas, kar lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti. V populaciji naglušnih in gluhih oseb se lahko pojavljajo velike individualne razlike. Na govorno-jezikovne in komunikacijske veščine pomembno vplivajo vrsta in stopnja izgube sluha, čas nastanka, ustrezna in zgodnja habilitacija ali rehabilitacija, kognitivne, osebnostne in druge lastnosti. Razvoj sluha, govora in načina sporazumevanja je odvisen od pravočasne diagnostike okvare sluha, dodelitve slušnega aparata ali vstavitve polževega vsadka, redne uporabe teh pripomočkov in ustrezne rehabilitacije.

Naglušni:

• z lažjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 26 do 40 dB),
• z zmerno izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 41 do 60 dB),
• s težko izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 61 do 90 dB).

Gluhi:

• z najtežjo izgubo sluha (povprečna izguba v govornem območju od 91 do 110 dB),
• s popolno izgubo sluha – gluhi otrok (povprečna izguba v govornem območju nad 110 dB).

O govorno-jezikovnih primanjkljajih govorimo, kadar pride do odstopanj v govornem razvoju. Osebe imajo zmanjšano zmožnost usvajanja, izražanja in/ali smiselne uporabe jezika, govora in komunikacije. Odstopanja na teh področjih pomembno vplivajo na posameznikovo vsakodnevno sporazumevanje in učenje. Govorno-jezikovno motnjo opredeli logoped v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredelitev motnje. Motnje se pojavljajo na kontinuumu od lažje do težke motnje na enem ali več področjih: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in fluentnost govora. Jezikovne motnje v večini primerov nastopajo v kombinaciji z govornimi motnjami in kažejo na bolj izrazite težave na govorno-jezikovnem področju.

Pogoste govorne motnje:

• motnja izreke/artikulacije - dislalija (oseba ne izgovarja, zamenjuje ali napačno izreka določen glas),
• motnja ritma in tempa - jecljanje (ponavljanje glasov, zlogov, besed, celih delov stavka, podaljševanje glasov ali premori med besedami),
• ​glasovne motnje - disfonija (dalj časa trajajoč hripav glas).

Pogoste jezikovne motnje:

• odsotnost govorno-jezikovne komunikacije,
• zakasnel razvoj govorne-jezikovne komunikacije,
• slaba slušna pozornost, 
• slabo razumevanje našega govora, 
• slaba razumljivost otrokovega govora, 
• šibek besedni zaklad,
• neustrezna dolžina in struktura stavka,
• slovnično neustrezni ali slovnično skopi stavki,
• napačna raba besednih končnic,
• napačna raba besed pri sporočanju,
• slaba sposobnost zavedanja in ločevanja glasov.

Povzeto po:

• Apih, A. (2022). Kaj so komunikacijske, govorne in jezikovne motnje? Pridobljeno 29. 11. 2022 tukaj.  
• Gluhost (b.d.). Pridobljeno 8. 6. 2023 tukaj.
• Marot, V., Jelenc, N. in Korošec, B. (2018). Govorne motnje v otroštvu. Rehabilitacija, 17(2), 51-59.
• Pogoste govorno-jezikovne motnje (b.d.). Pridobljeno 8. 6. 2023 tukaj.
• Vovk Ornik, N. (2015). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 29. 11. 2022 tukaj.

V primeru, da pri sebi zaznate opisane težave in želite podporo, se lahko prijavite na svetovanje. Prijava je možna preko obrazca, ki ga najdete tukaj, kot razlog za svetovanje pa označite drugo.

Institucije, kamor se lahko obrnete po brezplačno poglobljeno podporo in pomoč najdete tukaj.