Moja zgodba

Sem bivša študentka UM in sem zaposlena kot strokovna vodja osebne asistence na društvu v Mariboru. Od rojstva imam ugotovljeno cerebralno paralizo, težje hodim in moj govor je težje razumljiv.

Vendar moja pot do sedanje zaposlitve ni bila lahka in samoumevna. Kot profesorica pedagogike in filozofije sem na Filozofski fakulteti UM diplomirala leta 2013. Kot v mehurček zavit študent, te šele po diplomi »doleti« realen svet. Ampak, kam sedaj? Vsi ti govorijo »po diplomi pa delat«, ampak težko dobiš uporabne informacije, še posebej kot oseba z oviranostjo. Tako se je za marsikoga, kot tudi zame, pričela pot iskanja odgovorov, rešitev in tuhtanja, na katera vrata potrkati. Preizkušala sem se tudi kot prostovoljka, kar mi je dalo dodatne izkušnje, ampak, kje je pa plača?

Leta 2014 sem se vključila v zaposlitveno rehabilitacijo, saj me je po srečnem spletu okoliščin čakalo delo na društvu, kjer sem trenutno zaposlena. Po pridobitvi statusa invalida sem se zaposlila preko programa javnih del. Po preteku tega, sem se ponovno vključila v proces zaposlitvene rehabilitacije z namenom, da si pridobim pozicijo podporne zaposlitve v tem društvu.

Moja zaposlitev se je začela leta 2017, prelomno je bilo leto 2019, ko sem postala strokovni vodja osebne asistence. Strokovni izpit iz socialnega varstva sem opravila 2015. V mojem delovnem okolju se počutim odlično, enakovredno, svoje delovne obveze opravljam v skladu z zahtevami. Imam pa tudi vso potrebno pomoč in podporo, ki jo potrebujem. Kot primer, mene redkeje dobite na telefon kot moje sodelavce, za komunikacijo raje uporabljam e-maile. V pisni komunikaciji se počutim suvereno in varno, rada imam sestavke in dopise, pišem članke za interne časopise.

Pri mojem delu vseskozi poudarjam, da si želim, da ne bi bila ena izmed redkih zaposlenih oseb z invalidnostjo. Potrebno je razumeti, da smo osebe z oviranostjo, ki smo se šolale, ravno tako zaposljive na ustreznih položajih, kot vse ostale osebe. A na tej točki se pogostokrat vse zatakne in ustavi. Vse prehitro ti država »pomaha s papirjem«, da si zaradi nekaj težav nezaposljiv in ti da socialne transferje, misleč, da je to edino dobro zate in da boš ostal pri starših.

Če govorimo o enakopravnosti, je treba poskrbeti, da smo enakopravni od otroštva pa vse do starosti. Da imamo tudi mi možnost ustvariti si lastno življenje, imeti primerne dohodke in družbeni status, s katerim smo lahko tako kot vsi drugi.

Meni je uspelo! Verjamem, da bo tudi tebi!