Premagovanje življenjskih izzivov
Sem študent 2. letnika Univerze v Mariboru s cerebralno paralizo. Ko sem se odločal za študij na fakulteti, je bila prva misel to, kaj bom počel po končanem študiju. Tako sem se odločil za prevajalstvo in pedagogiko kot perspektivni smeri glede na moje stanje.
Na uvajalnem dnevu sem ugotovil, da so vsi profesorji, ki sem jih spoznal, že imeli izkušnje s študenti s posebnimi potrebami in me je zato manj skrbelo. Prve dni na fakulteti sem se seveda moral navaditi na ritem in prostore, vendar se je dalo s profesorji že takrat vse dogovoriti.
Po slabih 14 dneh pa je kot na vse drugo tudi na študentsko življenje začela vplivati epidemija. Priznati moram, da sem bil v tistem trenutku malce razočaran nad tem, da bomo morali delati od doma že takoj na začetku, in kot se je pokazalo, je tako ostalo do konca leta. Sam sem že bil navajen dela na daljavo iz časa tik pred maturo v 4. letniku, vendar me je vseeno malce skrbelo, kako se bom navadil študijskega tempa. Po nekaj uvodnih urah in dogovorih sem se v tem sistemu počutil kot doma. Glede na moj urnik je bila časovna razporeditev zame bolj primerna, kot bi bila na fakulteti. Med prostim časom sem namreč opravil veliko več študijskih obveznostih, kot bi jih med prostimi urami na fakulteti. Priznam, da se je delo od doma poznalo na socialnem področju, saj prvih nekaj tednov nisem poznal nikogar, vendar se je tudi to hitro spremenilo. Vsi profesorji in študentje so me zelo dobro sprejeli in mi bili pripravljeni pomagati, kolikor se je le dalo. Profesorji so bili v prejšnjem letu že soočeni z epidemijo, zato je bilo tudi gradivo pripravljeno tako, kot je bilo treba.
Če bi vse potekalo po načrtih, bi bil sedaj že skoraj diplomant, vendar ni. Na začetku lanskega drugega semestra sem izvedel, da moram na nujno operacijo hrbtenice in zato ne bom mogel opravljati izpitov. Ob novici sem bil zelo šokiran in prav zaradi tega naslednje tri mesece nisem obiskoval predavanj. Operacijo sem opravil v začetku junija in vse se je izteklo po načrtih. Naslednja skrb je bila ali bom lahko uredil svojo odsotnost brez, da bi moral v celoti ponavljati drugi letnik. Tako sem ob naslednjem vpisu izpolnil vso potrebno dokumentacijo za prošnjo za podaljšanje statusa drugega letnika in upal, da bo moja prošnja odobrena. In… bila je! Tako sem februarja letos začel ponovno obiskovati predavanja.
Na obeh smereh so me čakali popolnoma novi ljudje. Vključitev v nova razreda je bila (in včasih še zmeraj je) svojevrsten izziv. Trenutno velik del obveznosti opravljam od doma, kar mi zelo ustreza. Večina profesorjev je bila glede tega zelo odprtih in so mi izvedbo predmetov prilagodili. Ker bom v bližnji prihodnosti verjetno moral še na eno operacijo (to bom izvedel v kratkem), imam občutek, da se bo lanska situacija ponovila. Nadaljevanje študija me v tem primeru ne skrbi, saj sem to izkušnjo že doživel.
Verjamem, da je vsak od nas sposoben doseči marsikaj, le poskusiti je treba!